NOVOLETNA POSLANICA

Zbudimo se v nov dan polen lepih sanj, leto uresničenih želja in ljubezni brez meja. Naj svet očisti se gorja, prijateljstvo prevlada. Do svetovnega mira naj sreča pot utira. Bodimo zadovoljni to kar smo, lahko smo samo še boljši in nam bo lepo! Edo (Edvard Šega)

100 LET MASSA IN PODELITEV ZA NAJ MASSOVKO IN NAJ MASSOVCA

Ljubljana, bistro Čad, 21. december 2023 Slavnostno in polno čustev je bilo včerajšnje druženje, ki ga je odlično vodila in povezovala novinarka Andreja Okorn. Spodaj dodajamo scenarij božično novoletne večerje, ki ga je sestavila Andreja! Spoštovani atleti in atletinje, trenerji, strokovni sodelavci, nekdanji člani kluba, vodstvo Atletske zveze Slovenije, predstavniki Timinga Ljubljana ter Mestne občine Ljubljana  … en lep dober večer voščim. Dovolite, da današnje druženje začnem z eno anekdoto, ki se je zapisala Edvardu Šegi – 25 let predsedniku predhodnika AD MASS Ljubljana. Zgodba gre takole: Leta 1999 se je Edvard Šega z izvrstno žensko ekipo mudil na evropskem pokalu v Atenah. Obiskal je tudi antični stadion, za šalo malo tudi tekel tam … in tam sta bili na tribunah tudi dve gledalki – turistki. Povprašal ju je od kod prihajata in odgovorili sta, da iz Avstralije. Seveda sta gospodični vljudno vrnili vprašanje. Edo je rekel nekaj v smislu »saj bi vama povedal, ampak tako ali tako ne bosta vedeli, kje je Slovenija oz. kje je Ljubljana«. A ena ga preseneti in odgovori. Seveda vem, kje je Ljubljana, tam je tekla naša Cathy Freeman … Na Šikijevem memorialu je bila torej kasnejša olimpijska prvakinja v teku na 400 m iz Sydneya. UVODNI POZDRAV Take in drugačne zgodbe so se spisale v zadnjem stoletju na stadionu v Spodnji Šiški. Leta 1930 je inženir Stanko Bloudek, tudi velik ljubitelj atletike dosegel, da so okoli nogometnega igrišča postavili 400 m dolgo krožno atletsko stezo. To pa so za treninge in tekmovanja uporabljali tudi kolesarji in motociklisti. Si lahko predstavljate, da je velikokrat prišlo do prerekanja, kdo ima prednost, kajne? Seveda si lahko! Danes tako velikih težav atleti  v Spodnji Šiški seveda nimate. Ampak kak nesporazum kdo in kdaj ima prednost se pa še pojavi, kajne? Vendar, če se lahko malo pošalim … na srečo stoletje sprememb zadošča, da ste se rešili vsaj motociklistov 😊 Šalo na stran … Prišepnili so mi, da ste se atleti in trenerji AD Mass Ljubljana lani prvič sestali na takem druženju. Letos, glede na to, da slavimo 100-letnico kluba in kraljice športov v mestu je družba res eminentna. In tole druženje ob koncu leta bom kar razglasili za tradicionalnega. In prav je tako, vsaka delovna skupnost, ki vse leto vlaga napore in strmi k istemu cilju si zasluži takšno druženje. Danes upam, da bo beseda tekla sploščeno, da bo čim več nasmehov na obrazu. Da bo nekje v podzavest prišla misel … v tem delovnem okolju se dobro počutim, rad sodelujem z ljudmi, ki stojijo ob meni. Veselim se vseh težkih treningov, ker vem in vidim, da je poleg mene nekdo z enako mislijo prišel na stadion. … In potem se boste jutri zbudili in spet srečali v atletski dvorani, na stadionu, na treningu … In upam, da vam bo tudi ta večer vlil nekaj novih moči, da si zastavite še višje cilje. In jih – vsak posebej in skupaj – tudi dosežete. In verjamem, da ima dodatne besede spodbude in predvsem zahvalo za vaše uspešno opravljeno delo in dosežene rezultate tudi predsednik AD MASS Ljubljana, Luka Zidar. Vodstvo kluba mora vedno zreti v prihodnost … ampak mi se bomo v današnjem večeru nekajkrat ozrli tudi v bogato preteklost. Od Železničarskega športnega kluba Hermes do današnjega AD Mass je v ljubljanski atletiki mnogo ljudi pustilo svoj pečat. Po drugi svetovni vojni je bilo vse treba začeti znova, in nov zagon je dal odličen atlet in državni reprezentant Janez Gabršek – Hanzi, ki je leta 1950 postal prvi poklicni trener društva … S trdo disciplino in strokovnim delom je povzdignil Železničarski atletski kolektiv med največje in najboljše ne samo na slovenskem, pač pa tudi v Jugoslovanskem merilu. To obdobje je vsesplošno znano kot prvo zlato obdobje ŽAK-a. Z zlatimi črkami pa je bil v tem obdobju zapisan datum 10. julij 1955. Mladinci ŽAK-a so postali državni ekipni prvaki. Prvič se je zgodilo, da je slovenski klub postal prvak države. Za ŽAK-om so se zvrstile ekipe Crvene Zvezde, Partizana Beograd, Sarajeva, Vojvodine in Mladosti iz Zagreba. Ja, gonilna sila vsakega športnega kluba so seveda trenerji. S strokovnim znanjem, motivacijskimi prijemi in z dodelanim pedagoškim pristopom ne oblikujete le vrhunske atlete pač pa zdrave in uspešne posameznike s pozitivnimi vrednotami. Vzgajate naslednjo generacijo. In športna oz. atletska šola je tudi odlična šola za življenje. Vaša odgovornost je izjemna. Niso bila vsa obdobja v ljubljanski atletiki enako uspešna, 60. in 70. leta so prinesla globoko krizo. Ampak za vsakim dežjem posije sonce. Leta 1975 je vodenje kluba prevzel nekdanji večkratni mladinski rekorder Edvard Šega ob pomoči trenerja Slavka Černeta. Njegova neustavljiva volja in želja, da Ljubljana dobi ustrezno urejeno atletsko infrastrukturo in da tudi atletom in atletinjam ponudi vrhunska tekmovanja na domačih dneh sta ga gnali naprej sleherni dan. Šikjev memorial – v spomin Francu Pribošku – Šikiju, ter kandidatura za organizacijo Balkanskih atletskih iger leta 1986 sta končno pripeljali do tega, da je Ljubljana dobila sodoben atletski stadion. In ko imaš nov stadion, in ko ga do zadnjega kotička napolnijo gledalci … piko na i kot vedno dajo atleti. Bolgarka Jordanka Donkova je na ovirah postavila zavidljiv rezultat 12.28. Druga zvezdnica Balkanskih iger Štefka Kostadinova pa je v skoku v višino preskočila 203 centimetre – takrat je bil svetovni rekord 208 cm. Danes, še vedno njen, je 209 cm. Še en mejnik v stoletni zgodovini vašega kluba je treba omeniti. Organizacija evropskega prvenstva za mladince leta 1997. Znova se je v športnem parku širila in posodobila atletska infrastruktura. In mladi atleti niso razočarali. 1260 jih je nastopilo na tem prvenstvu. Pika na i takrat … svetovni mladinski rekord Dwaina Chaimbersa – 10.06. Izjemno še danes . Še in še bi lahko nizali zgodbe iz zgodovine kluba. A prav je, da sedaj v ospredje stopijo atleti. Velika imena vašega kluba kot so Franc Hafner, Slavko Špan, Marjana Lužar, Brita in Borut Bilač, Matic Osovnikar, Marija Šestak, Marlen Ottey … in še in še bil lahko naštevali … verjamem da so ta imena vzgled tudi danes aktivni generaciji »massovcem«. PODELITEV PRIZNANJ

LIO APOSTOLOVSKI DO MAGIČNE MEJE 2 M LOČI LE ŠE 5 CM.

Ljubljana, 5. avgustAvtor: STA Lia je na mitingu v skoku v višino, ki je potekal v nemškem Heilbronnu, z osebnim rekordom, 1,95 metra, zasedla drugo mesto in je sedaj druga na večni slovenski lestvici. Na tekmi je bila pred njo le Avstralka Eleanor Patterson, svetovna prvakinja je tudi preskočila 1,95 metra, vendar že v prvem skoku. Triindvajsetletna Apostolovski je prejšnji osebni rekord, 1,92 m, postavila 13. junija 2020 v Slovenski Bistrici. Pred njo je sedaj v slovenski atletski zgodovini le še Britta Bilač, ki je 14. avgusta 1994 v Helsinkih skočila natančno dva metra in osvojila zlato medaljo na evropskem prvenstvu. Apostolovski si je doslej delila tretje mesto z Lidijo Lapajne, pred njima je bila še Maruša Černjul (1,93 m). “Zelo sem vesela in zadovoljna, ker je končno vse šlo meni na roko. Najprej sem po treh letih z 1,92 metra izenačila osebni rekord, potem pa sem preskočila še letvico na 1,95 metra. Presrečna sem. To mi je uspelo v zelo močni konkurenci in v lepem vremenu. Končno sem tehnično dobro opravila celotno tekmo, na ta trenutek sem čakala zelo dolgo,” se je od zadovoljstva smejalo Apostolovski, katere oče Sašo Apostolovski je nekdanji slovenski rekorder v isti disciplini. Bravo Lia, gremo naprej!!